Vdih, izdih ... 11 Sep 2018 3:29 AM (7 years ago)

Ena brez repa in glave; zlita iz duše, brez popravkov.

Rada imam samoto, tišino, čas za tihe misli in skrite želje. Rada imam sebe in trenutek zase, čeprav se moram vsake toliko okregati, da se v vsem svojem divjanju umirim in zadiham. Zavedam se, da sta zdravje uma in notranje ravnovesje pomembna pri gradnji stabilnega življenja. Notranji mir je zame bistvo Človeka. In sinonim umirjenega življenja. A pot do tja je dolga in strma. Poglabljanje vase je ena težjih stvari, ki se mu ljudje izogibamo. Pogosto se raje prepričamo, da o sebi vse vemo, da se nimamo več kaj naučiti, ali da za iskanje sebe nimamo časa - a takšna misel je zlagana. Vedno se lahko naučimo nekaj novega o sebi. In, kar je najpomembnejše - lahko si vzamemo trenutek zase. Pri brskanju v notranjost se pogosto slepimo, gradimo zidove in izumljamo površinske odgovore. Tihi strah in ignoranca pa sta obramba uma, da se ne soočimo s svojimi napakami, svojimi pomanjkljivostmi in iskanju rešitev. Raje se ukvarjamo s problemi mimoidočih, s problemi zunanjega sveta, ker do sebe ne želimo biti kritični, objektivni.
Nikoli nismo popolnoma zgrajeni, vzpostavljanje novih vzorcev, ki bi postali del našega delovanja pa zahteva ogromno vztrajnosti in samokontrole. Do točke, ko zunanji hrup nima več moči in se misli ne osredotočajo na druge. Si le ti in tvoja notranjost.

Rada imam sebe, a še rajši svoje delo. Storilna naravnanost je zame tista, ki me umika od svojega bitja. Tega se zavedam, zato se trudim v svoj urnik vriniti prostor zame. Trudim se, včasih uspeva, drugič ne. Zato se odpravim v gozd, v gore, skočim v morje ... stran od zunanjega hrupa, k notranjem kričanju. K močnem bobnenju, ki počasi pojenja in me umiri, sprosti, da zadiham. Slišim le svojo notranjost, resitiram dan in zopet najdem svoj notranji kompas. Potem sem jaz - mirna, osredotočena, stabilna, brez zunanjih šumov plujem naprej proti svojim ciljem.

Vdih, izdih, vdih ... dlani odprem k soncu, misli razlijem po vodni gladini ...

Vzamite si čas zase, najdite svoje ravnotežje in se osredotočite nase. Sky is the limit!

Kamen na kamen palača 4 Sep 2018 11:39 PM (7 years ago)

V prejšnji objavi sem omenila šparovni model*. Pa dajmo!

www.tipsywriter.com

Vsi si kdaj zaželimo brezskrbnega življenja z neomejeno količino premoženja. Predvsem, ko nas preganjajo skrbi in smo izčrpani od dela, bi za milijon na lotu poslali vse v maloro. "Če bi zadel na lotu, bi" ... večna dilema, nesmiselne debate, brezciljno sanjarjenje, ob katerem vztrajno zavijam z očmi. Mogoče zato, ker si takšne količine denarja sploh ne predstavljam ali pa zato, da me divje sanje z milijonom v žepu ne spravijo v obup. Potem se spomnim nekaj slavnih najstnikov, ki so v iskanju nečesa večjega, razburljivega, nečesa kar ni ovrednoteno z denarjem, izgubili sebe ali se celo uničili. Če ne vlagaš truda, je samoumevno, in če je samoumevno, ne ceniš. Nič ni podarjeno, za dosego ciljev se je potrebno boriti in verjeti vanje. Ali pa po domače: "Brez muje se še čevelj ne obuje."

In slednji pregovor me ponese v šolske klopi, ko smo pisali prve številke in začeli seštevati, odštevati ... in kupovati sladoled. Takrat nas nihče ni obremenjeval, da 2-2=0 ne pomeni, da boš imel 0; saj greš lahko tudi v - (minus). Pri naštevanju služb nismo nikoli ocenjevali narave dela, še manj se ubadali z višino plače. Denar je bil le beseda, izbran poklic pa življenjski cilj. Policijska uniforma je vzbujala strahospoštovanje, zdravniška halja varnost, gasilska čelada zaupanje, predpasnik debelušne kuharice pa željo po toplem objemu. Vsi so se brezskrbno smejali na slikah, mi pa smo se pogosto poigravali z mislijo "ko bom velik, bom ..." In bili smo vse, kar smo hoteli biti.

Potem se vmes zgodi ... življenje.

Denar postane nuja, življenjski cilj - izbran poklic pa v veliko primerih ... pač poklic. Številke so iz dvomestnih zrastle v večmestne, z vejicami in pikami, položnice pa so nas hitro prizemljile. Osnovne matematične operacije so zamenjali kompleksni scenariji z različnimi izid: Delam cele dneve in nimam nič ali delam nič in imam cele dneve - ampak brez ničesar. Manj je tistih "delam in imam," pa ne zaradi številk, bolj zaradi človeške nemirne narave, ker zadosti ni nikol dovolj.

Mislim, da se o denarju učimo premalo, da nismo dovolj finančno pismeni, kljub temu, da je razumevanje vrtenja finančnega sveta nujnost, ki pa ji ne dajemo velike teže. Kar nas niso naučili v šoli, nas uči življenje. V teoriji bi morda bilo lažje, padci in vzponi v praksi pa so tisti, ki nas nenehno gradijo, podirajo, oblikujejo, spreminjajo. Tudi jaz o denarju ne vem veliko, a se učim. K sreči imam Marka in njegovi najljubši muzi - ekonomijo in podjetništvo, s katerima me velikokrat prizemlji, ko sanjam. Za velike želje, ki rastejo počasi in so v cvetu zato še lepše, pa mi je v spominu ostal dragocen osnovnošolski napotek, "šparovni model", ki uči samokontrole, odrekanja in kako ceniti stvari. Dobra vadba predvsem v današnjem času, ko smo (raz)vajeni, da je vse dosegljivo takoj.

Moj šparovni model

V prvem razredu osnovne šole smo obiskali bližnjo banko, kjer so nam prijazne gospe v skrbno negovanih reklcih prijazno razložile, da je za uresničitev velikih želja potrebno veliko truda in "šparanja". Ob koncu predstavitve smo dobili svoj prvi šparovček - modrega prašička iz plastike. Nekaj dni sem se z njim samo igrala, potem sem preizkušala, koliko papirčkov lahko spravim vanj skozi režo ... na koncu pa sem se le odločila, da bom vanj metala kovančke. Ne spomnim se večjih uspehov s tistim pujskom. Ideja šparovčka je skozi leta odraščanja zamrla. Delno zato, ker nisem imela veliko kovančkov, ki bi jih metala notri, delno pa tudi zato, ker je čep omogočal, da si lahko denar za sladoled postrežem vedno, ko ga potrebujem.

Bančni računi so za nekaj časa zadušili idejo "siromaškega šparanja" in predstavili moderno idejo, ko plastična kartica prikrije vizualen občutek zapravljanja. Sistem je res fini ter varljiv, ampak ni ga čez star šparovec! Pred leti je najin znanec predstavil idejo svojega šparanja kovančkov, ki sva se je bolj iz šale kot za res, resno prijela. Zakaj pa ne - muja, obuj zdaj ta čevelj! V hiši je nastalo nenapisano pravilo obveznega hranilka, z etiketo jasno zastavljenega cilja ter z močnim mentalnim magnetom, ki vsak dan vabi osamljene kovančke v denarnici v svojo režo. Hranilnike danes uspešno menjavava že 4. leto. Na ta način sva kupila hladilnik, kamero, kamin, pomivalni stroj, polovico kombija in par dni nazaj še sušilni stroj. Resda traja več mesecev do izvedenega nakupa, a na izposojanje, obročno odplačevanje, obresti res nimam časa mislit - na splošno mi je ideja večnega - (minusa) nelagodna in preveč obvezujoča ... Šparanje pa mi je "topšit" - cilj je tu, časovni okvir je tu, seznam potrebne opreme je tu, ob nakupu pa se v denarnici ne pozna luknja.

Včasih se je potrebno le odreči kakšni kavici, da bo naslednja še slajša.

(Z)lagano roza 15 Aug 2018 3:07 PM (7 years ago)

Kaj nas definira, kaj vodi in označuje ...

Glavno vodilo pri mojem življenjskem ustvarjanju je ljubezen, zato se vsekakor strinjam, da je z denarjem ne moreš kupiti; sploh pa ne tako, da bi bil resnično srečen. Enako velja z zunanjo predstavitvijo: Blagovne znamke oblačil, firme avtomobilov, popoln make up in podobno, so zame potrata časa in denarja, hkrati pa mi v misli med pisanjem ves čas skačeta pridevnika "umetno" in "zlagano". Verjetno sem do takšnih stvari sovražna, ker nikoli nisem marala globoko vkoreninjenih tradicij z zlaganimi družbenimi pričakovanji, naučenih jamralnih stavkov naših babic, predalčkanja ljudi, pomembnosti definiranja razmerij ter stavkov v smislu "Takšna pa res ne moreš v trgovino!" Kakšna? Takšna kot sem? Potrebujem Gucci torbico in ličila, ker se bojim, kaj si bodo ljudje mislili, ko me vidijo v trenirki? Pfffuj, pa ta denar.

Denar je sveta vladar. Denar pokvari. Denar osiromaši. A kakorkoli obrnem svoje naivno sovraštvo do blišča (= bede), tako mi ne preostane drugega, da se ženem za svojimi cilji in sanjami, za katerimi stoji glavna surovina - denar. Začaran krog, iz katerega mi misli rade uhajajo v idejo preprostega, zmernega, bosega, naravnega. Kot rešitev najraje izberem srednjo pot - zmernost, ki jo obogatim z enostavnim "šparovnim modelom" (o tem v prihodnji objavi).

Že kot otrok sem se nagibala k unikatnosti posameznega bitja in prosti volji izražanja. Po duši sem vsekakor umetnica in sanjačka, čeprav me previsoko v oblake le redko kdaj odnese. Moja ovenska narava je od nekdaj čutila grozen odpor do tiščanja ljudi v postavljene okvirje, včasih pa jezo nad ponižnostjo in sprijaznjenostjo s postavljenimi merili. Jaz se tega nisem šla! Včasih sem si raztrgane najlonke še bolj raztrgala in jih nosila namesto rokavov, ustvarila sem svoj roza-kravatast stil, zaljubila sem se v različna pokrivala, včasih sem nosila umetni piercing na ustnici in opazovala odzive odraslih oseb v bližini - učitelje, starše, mimoidoče. Hitro sem spoznala, da ljudje sovražijo spremembe, se bojijo neznanega in borijo proti novemu. Vse do odhoda na faks sem bila odličnjakinja, predsednica ali kasneje podpredsednica razreda, bila sem vljudna in vedno pripravljena prevzeti iniciativo, pripravljena pomagati (pa najsi bo to nekaj tako enostavnega kot stari ženički odnesti vrečke iz trgovine). Podiranje stereotipov je bil moj osnovnošolski projekt, za katerega danes vidim, da je bil popolnoma spontan eksperiment nemirnega dekletca, ki sanjari o enakopravnem svetu, pa čeprav tega takrat nisem niti dodobra razumela. Razumela pa sem odziv ljudi - ne moremo si pomagati, da človeka ne bi ocenjevali po zunanjosti. In kasneje po izobrazbi, službi, prepričanju. Pa si lahko še tako zatiskamo oči in ponavljamo, da "zunanja lepota ni pomembna, pomembno je to, kar nosimo v srcu". Bullshit! Da zrastemo do takšne stopnje zavednega Človeka, potrebujemo leta in leta vaje ... sočutja, empatije, čiste ljubezni in iskrenosti do samega sebe. Učitelji so me imeli radi, zato so govorili, da prihajam pač v obdobje pubertete in me malo "meče", mojo mami pa svarili, da slučajno ne zapadem v slabo družbo. Starši sošolcev so si mislili, da sem malo podivjana, ker sem otrok ločencev in na tak način iščem pozornost. Slišala sem mnogo neumnosti, a največji vtis je takrat name vsekakor naredil razrednik 6. razreda. Ob polletju se mi je opravičil, ker je pričakoval, da bodo z mano grozni vedenjski problemi, ko me je videl 1. dan šole, z roza kravato, roza rokavicami in bareto na glavi. Da mu je žal zaradi ocenjevanja mojega videza. In to je bilo moje potrdilo ... dobila si to, kar si želela izvedeti. In k sreči je bil eden tistih primerov, ko napačen prvi vtis ni dolgotrajno merilo človeka.

Iz takšne družbe izstopam, saj pri človeku (ali bitjih na sploh) najprej opazim karizmo, energijo, samozavest, življenjsko motivacijo ... in čeprav si ne želim, ljudi podzavestno ocenjujem, ampak po postavljenih vrednotah in pogledu na svet. Le redko me še zanese, a si hitro primažem klofuto in v mislih pripravim pridigo. Včasih me kar zaboli, ko kdo od bližnjih poda grdo opazko za nekoga, ki ni "naš" ali nekoga, ki "nima dobre šole". Včasih me predrami, ko prijateljica v trenirki ne upa v trgovino. Včasih sem jezna, ker bi morala priti k mami na banko "opedenana". Kaj me briga, najprej pometimo pred svojim pragom, šele potem se brigajmo za druge. Življenje je zelo preprosto, če se ukvarjaš s samim seboj, poglabljaš v svoje dobre in slabe stvari, rešuješ uganko, kako biti boljši, namen svojega obstoja in kje iskati notranji mir. In daleeeeč od tega, da sem svetnica in imam vse perfektno naštudirano in uravnoteženo. Se pa trudim biti dobra oseba, delati dobro, spreminjati svoje slabe lastnosti in kontrolirati tok misli v pozitivo. In to je največje darilo notranjega miru, ki bi ga želela predati nekoč svojim otrokom.

O vsem napisanem me zadnja leta največ učijo živali. In ljudje okoli njih. Opažam, da še vedno ne znamo prisluhniti bitjem okoli nas. Najraje jih ignoriramo ali si o njihovem vedenju sestavimo umetno zgodbo, ki vsebuje polno nostalgičnih pogledov v zgodnja leta, čustev, vprašanj in pričakovanj za prihodnost. Neumno, saj so živali enkratna bitja, ki živijo ZA DANES. Ne razmišljajo o prihodnosti, še manj se sprašujejo o napakah iz preteklosti. So tu in so zdaj. In ne samo to, so direktne in iskrene, njihova dejanja so predvidljiva in sporočila jasna. Mi pa tega ne vidimo ... ali ne želimo videti, saj se imamo za visoko inteligentna bitja, ki se jim je uspelo izstrgati iz narave in prevzeti vlogo boga. Phhhh, neumnost.

Skoraj tako neumno kot množične pohvale, ki so sledile moji divji menjavi las. Vsaj 15 oseb je roza lase komentiralo kot "vsaka čast, da si upaš...", "jaz si tudi želim že dolgo, pa ne vem...", "pogumna si...", "ti pa imaš jajca..." in podobne. Drastična sprememba barve las je očitno velik korak pri človeku. Podvig, ki me v družbi naredi pogumno, odločno, ognjeno? ... lasje so le lasje, zaslepljene glave pa bodo vedno zaslepljene.

Hej ti, ki to bereš, nekaj si posebnega. Bodi to, ne glede na to, kar drugi pravijo! Sledi svojim norim sanjam in jih realistično zlagaj v življenjski plan. Če bi sama podlegla zaprtosti in pričakovanjem naše družbe, danes ne bi živela sanjsko pasje življenje ... ker, saj veste - moja služba ne obstaja in je "blazno neumna" ;)

Moj "simpl lajf" 15 Aug 2018 2:29 PM (7 years ago)

Prazen list spletnega dnevnika imam odprt tri dni. Lahko bi rekla že, da se je v teh dneh na tipkovnici nabral prah, z ekrana pa lahko pobrišem pajčevino. Z mislimi se vračam med stavke v osnutku, pa mi prenatrpan urnik ne pusti, da bi jim dodala piko in zaokrožila napisano. Po drugi strani pa se sprašujem, če morda razlog leži kje globlje ... morda pa moj "simpl lajf" le ni tako "simpl".

Pred glavno sezono se kak mesec pripravljamo na poletno divje življenje. Bolj psihično, saj smo fizično v dobri pripravljenosti. No, moramo biti. Čeprav je gneča v PoPasjem svetu naš vsakdanjik skozi vse leto, sta mentalna in telesna pripravljenost v juliju in avgustu na pravi preizkušnji. Trdo delo se iz intervalne vikend-gneče prestavi na 60+ dnevno gnečo brez izgovorov, bolezni, bolečin in počitka. Vem, nihče ne verjame, saj na slikah vedno izgledamo "topšit", ampak PoPasje skriva zadaj ogromno discipline, trdega dela, logistike, odgovornosti, čiščenja, odrekanja. Sprehajanje in crkljanje sta le višnja na tortico v našem pasjem urniku.

Danes je 76. dan glavne sezone. 76 dni aktivnosti od 6. do 23. ure. 76 dni čiščenja lužic, pobiranja kakcev, brisanja blatnih tačk, javljanja pasjim staršem, oddajanja, sprejemanja, dogovarjanja, hribolazenja, sprehajanja, discipliniranja ... no, saj si morda prestavljate. Kot neskončna kolonija v otroškem vrtcu, kjer se vedno nekdo joče, drugega pa previja. Liza ima za včerajšnji dan opravljenih 16 km sprehodov. Jaz imam za sabo dva dni pasjega friziranja. Ponedeljek 13 ur, torek 10 ur, ostale dni vzporedno delam še varstvo, projekt in ostale stvari, ki jih ni malo. Marka je gneča že zdelala, ampak kljub zdravstvenim težavam te dni, dela po svojih močeh in vzporedno vodi še tečaje. Divje, res divje.

Ampak ne razumite me narobe, obožujem naš pasji lajf. Obožujem, ko hodim bosa po rosni travi. Obožujem tudi, ko stopim v pasji drek. Obožujem nas - preproste pasjeljubce, ki hodimo umazani in raztrgani naokoli, ležimo pod drevesom in kujemo načrte, kako bomo v prihodnji sezoni rešili današnje probleme in izpeljali logistiko za večje izzive. In smo srečni. Utrujeno srečni. Včasih malce tečni, ampak globalno srečni.

Moj zapis nikakor ni namenjen tarnanju (moja deloholična hiba ga ne prenese). Želim pa vam položiti na srce, da se nič v življenju ne zgodi samo od sebe, ni samoumevno in enostavno. Vsaka pot k zastavljenem cilju predstavlja ogromno napora, odrekanja, preprek, krvavih žuljev, napačnih poti ... in le z močno voljo, zagnanostjo in iskrenostjo do sebe ter ljudi okoli sebe, bomo dosegli rezultat, ki ne bo le blišč, temveč tudi iskrena sreča. Jaz sem svojo že našla ... čaka me še ogromno dela, sprememb, nadgradenj, dela na sebi, a se srčno veselim vseh izzivov, ki nam jih bo življenje prineslo.

Ljudje se iščemo, oblikujemo, spreminjamo in gradimo skozi celo življenje. Odprta glava in odprto srce naj bosta za popotnico ... bosi, umazani, raztrgani, a srečni. Keep it simple!

ZHP intervju z Dono - O PoPasjeLajfu 9 Aug 2018 4:07 AM (7 years ago)

Da moram obuditi svoj stari, zaprašen blog, mi je jasno že ... ufff ... verjetno kakšni dve leti. Vmes sem poskušala, a se hitro izgubila v delu in idejo opustila. Nekaj časa sem bila celo prepričana, da sem za blogganje prestara in da dodatne obveznosti ne potrebujem. Pa jo. Predvsem zato, da lahko naprej delim svoje ideje, svoje poglede in (upam da) svojo vizijo simpl življenja, ki ni tako simpl kot se zunanjemu opazovalcu morda dozdeva. Najbolj pomembno pa je verjetno to, da sem to, kar sem in da je moj blog MOJ ... rozast, kičast, puhast, čisto Donast. Moj PoPasjiLajf.

Pred časom sem za ZHP in prekrasno pasjo Leno podala nekaj odgovorov, ki se tičejo našega divjega pasjega življenja. Intervju z njo mi je pri srcu predvsem zato, ker je realen, ker ni zlagan in ker smo to mi, z vsemi tegobami, pucanjem kakcev, drenjanjem na postelji, neprespani, a srečni ...

Klik na intervju ZHP: Intervju z Dono - PoPasje

Je Gobčna Doncha nazaj? 9 Aug 2018 3:49 AM (7 years ago)

Priznam, sem odvisnik od pisanja.

Takšen, ozdravljen odvisnik, ki si zapisuje v mislih, sestavlja scenarij za bodočo knjigo, a ga pisanje na papir ne odvleče iz dnevne rutine. Ker me ne sme. Ker me ne more, saj za resno pisanje nimam časa. Vsaj tako se rada potolažim - češ, "boš na stara leta, ko boš imela čas". Ignoranca do mnogo svojih starih ljubezni vsake toliko udari na plano, včasih se nostalgija in tarnanje vlečeta le kakšno uro, včasih me muči cel mesec. Zdaj se vleče že pol leta - rada bi pisala; poleg vsega in še več vsega kar počnem, bi mala Dona v meni rada pisala. Ker sem na stopnji, da me iz tira vrže že vsak manjši odstavek, najsi bo prebran v časopisu ali na sladkorju v kavarni, in imam v glavi nato napisane kar tri knjige hkrati v isti uri, si bom dala duška - draga moja mala Dona, kljub mojem divjem življenju, nadaljujeva svojo Gobčno Doncho!

Tokrat pa za res ...

In love with Portugal vibe 9 Aug 2018 3:24 AM (7 years ago)

K branju vabljeni vsi vpleteni v moje rojstnodnevno darilo ter vsi, ki razmišljate o obisku Portugalske. Za darilo hvala Laura, Katja, mami, Dario, Marko, Rovanovi, Klenovškovi, obe babici, ati ter Diana.

Portugalska je bila vsekakor ena izmed top destinacij na mojem potovalnem seznamu želja, ki sem ga zaradi narave dela v zadnjih letih malce opustila. Na en marčevski ponedeljek, ko se je na moji frizerski mizi vrtel navihan pudelj, so me prijatelji ter družinski člani prijetno presenetili s predčasnim darilom - letalsko karto za Portugalsko ter potovalno žepnino - in še preden sem se zavedala, sem nekaj dni kasneje že nemirno postopala po letališču ter čakala na odhod v zeleno deželo, kjer me je sprejela sestrična Laura.

1.dan, sob – Lizbona

Moja Laurica je v Lizboni na izmenjavi, kjer študira arhitekturo. Začasa bivanja mi je odstopila levi del majhne študentske postelje ter svoj čas za super dogodivščine.

Prvi dan raziščeva Lizbono. Preseneti me njen videz, barvite keramične ploščice na talnih in stenskih površinah, povsod simbol ribe ter petelina, umirjeni in topli ljudje, nizke cene, neverjetne slaščice, tlakovane ulice in neraven teren. Malce neurejena in počasna Lizbona rada dolgo spi, a utripa pozno v noč. Zajtrk pri Portugalcih ni priljubljen, večinoma le spijejo kavo. Kosilo in predvsem pozna večerja pa jim poženeta kri v žile. Zabavni, glasni in sproščeni ljudje se prepustijo ritmom žive portugalske glasbe. Najraje pijejo pivo in vino. Prevladujeta domači pivi Sagres in Super Bock, medtem pa so portugalci znani po odličnem vinu. Portovec je eden izmed predstavnikov kvalitetnih kraljevskih vin, sladkastega močnega okusa. Lizbono sva si ogledali podnevi in ponoči. Utrip mesta je sproščujoč, ulice so strme in valovite, fasade okrašene z umetniškimi grafiti, mimo polzijo ljudje različnih ras, množice prekinjajo barviti tramvaji in plapolajoči lampijoni, razpeti med visokimi stavbami. Strehe skrivajo mnogo razglednih točk s pogledom na Lizbono.

Pozno popoldan se iz Lizbone podamo čez most Ponte 25 de Abril, ki spominja na San Franciskov Golden Gate. Na drugem bregu reke Tejo nas pozdravi kip Cristo Rei. Pot nas vodi skozi belo turistično mesto, zasidramo pa se na plaži Costa de Caparica. Z novo družbo pijemo belo vino, prijetna punca iz Litve pa brenka po kitari in poje.

Večer zaključimo s pustolovskim pešačenjem k nabrežju reke, kjer ujamemo krasen razgled na most, ki pelje v osrčje Lizbone. Čudimo se krasnemu pogledu na velikanski kip Kristusa nad nami, dokler nas močna ploha ne prežene domov.

2. dan, ned – Lizbona

V preurejenem industrijskem okolišu LX Factory si ogledamo trgovinice in popijemo expresso. Značilna kratka kava, ki se pri portugalskem dnevnem meniju hrane in pijače pojavi 4-5x. Poseben umetniški duh sije iz neverjetnih grafitov, ki prekrivajo celotno ulico.

Po kuharski specialiteti Laure in Teje – špinačni piti, se podamo na Costa de Caparico, nato pa pot nadaljujemo do svetilnika Farol do Cabo Espichel, s pogledom na sonce, ki potone v morje. Večer zaključimo ob odlični kitajski hrani in Sagresu. Svoje brbončice razvajamo v nenavadni gostilni »na črno«, v starem bloku, katerega hodnik je ves počečkan in strašljiv. Cene hrane so smešno nizke. Za uspavanko se v ulici, posvečeni Fadu – tradicionalni portugalski otožni glasbi - ustavimo pri starejšem gostincu, ki nam ponudi ginjo (»žinjo«) – portugalski višnjev liker.
Prva dva dni je oblačno, močen veter in občasne plohe pa me dokončno prepričajo, da mora biti bunda moj stalni sopotnik. Nadalje nas je spremljalo krasno vreme s 17 stopinjami celzija.

3. dan, pon – Na jug, plaže regije Alantejo

Za nekaj dni se odpravimo na roadtrip, na jug, 4 navihane punce. Spakiramo stvari, obvezna oprema - pita, belo vino, portugalsko pecivo in banane. Prva postojanka v regiji Alantejo je Carrasqueiro, kjer si ogledamo modernizirano tradicijo slamnatih hiš. Nato nas pot ponese v krasen okoliš, kjer spijemo kavo in se podamo na krasen sprehod po urejeni naravni plaži, raju za raziskovalce ptic - Lagoa de Santo Andre. Nato plaža Vila Nova de Milfontes z jogo, meditacijo in belim vinom, pa Porto Covo, Praia do Malhao, Almograve, Praia da Zambujeira do Mar, Praia do Carvalhal. No, toliko jih je bilo, da ne vem več, katera je katera. Na poti smo jedle špinačno pito, pile Sagres pivo in belo vino, ki so ga dekleta poimenovala kar »Rib'ca«. Ne le etiketa z ribo, ime sovpada tudi s simbolom ribe, ki se pojavlja po vsej Portugalski. Riba predstavlja tamkajšno ribiško tradicijo. Portugalci so znani po konzervirani hrani, tudi po ribjih konzervah sardin in najbolj popularnega bacalhau – po naše polenovke. Polenovka se pojavi v stotero portugalskih jedeh, sama pa sem poskusila ocvrto ter vmešano v krompirjevo solato s čebulo. Kot priloga se v jedeh pojavljajo fižol, riž, zelje, med začimbami pa sta najbolj izstopali cimet na pecivih in pekoči piri piri v omakah. Kar se mesa tiče - portugalci ga obožujejo. Male mesne prodajalne so razvrščene po vseh uličicah. V izložbah visijo kosi mesa, obiskovalci lahko meso kupijo surovo ali pa za leseno mizico počakajo na pečeni kos. Verjetno tudi jedo tam, a že misel na izložbo in vonj po mesu sta preveč ogabna. Srhljivo, s kakšnim ambientom so sprijaznjeni. Več o hrani: http://citymagazine.si/clanek/kuhinje-sveta-portugalska/

Ker se nam na spletni strani za couch surfanje ni nihče javil, smo v mraku ostale v mestecu Odeceixe. Prespale smo v prijetnem hostelu Seixe (poimenovan po bližnji reki), katerega smo našle čisto po naključju.

4. dan, tor – Odeceixe in skrajni jug

Na Praia de Odeceixe smo si izposodile neoprene in surf. V 12-stopinjski mrzlici Atlantskega oceana, odeti v rumeno mivko, smo se prepustile ritmu Portugalske. Galebi, šum valov, ki udarjajo ob rdeče plasti skalovja, svoboda, odklop! Morje te utrudi. Topel tuš in domača pekarna z značilnimi croissanti, sadnimi žepki ter sladicami z jajčno kremo – pastel de nata. »Paštelčki« se podajo k jutranji, popoldanski in večerni kavi. Še dobro, da je portugalski relief tako igriv, da med hojo izgubiš pridobljene grame sladkih skušnjav. Sledila so mesta in plaže: Arrifana, Praia Vale de Figueiras, Pria do Amado in večer v mestu Sagres, ob pici ter osvežilnem pivu Sagres.
Prespale smo pri zgovornem in gostoljubnem Chedasu, turškem fotografu. Couch surfanje je bilo noro zabavno in polno dogodivščin. Nekaj besed in spominov za udeležene: saksofon, UV, Boom festival, lopata.

5. dan, sre

Prijazni gostitelj nas je peljal na plažo, kjer smo v prijetni idili spili kavo in tekali po mehki mivki. Same smo nadaljevale v Vila de Alvor, Portimao, Carvoeiro, Praia da Marinha, Armacao de Pera, Praia da Falisia in večerni Faro. Nato pa povratek v Lizbono. Na poti smo se mastile s cimetovim kruhom.

6. dan, čet - Lizbona

Z Lauro sva dan posvetili Lizboni. Obiskali sva Calatravino postajo, EXPO, s težkimi knjigami, ki sem jih nakupila na želpostaji sva se sprehodili med ozkimi, strmimi uličicami, mahali mimoidočim tramvajem ter se predali pozitivnim vibracijam in odlični sangriji. Nakupovala sem spominke in presečenečno spoznala, da mi je umirjeno mestece le zlezlo pod kožo. Popoldan smo se z dekleti odpeljale v Cascais, si ogledale Farol da Glia, ter pot nadaljevale na Praia do Guincho, s krasnim pogledom na najbolj zahodno točno Evrope – Cabo da Roca. Po obisku presenetljivo počasnega Lidla smo se počasi poslovile. Teja in Samanta sta pot nadaljevali v Coimbro, midve z Lauro pa sva ostali v Lizboni. Večer sva preživeli na terasi v orientalsko-indijskem kafiču, s pogledom na tisočero mestnih luči.

7.dan, pet – Lizbona

Krasen, sončen naju je povabil na spoznavanje Lizbone. Očarani sva nakupovali v kitajski trgovini s pripomočki za izdelovanje nakita in se tako zamudili z občudovanjem poceni robe, da sva zajtrkovali šele okoli dveh popoldan. Morda celo treh. Nič ne de – croissant s sirom, 3dl sveže stisnjenega pomarančnega soka in expresso za 2.5eur je vedno dobra izbira. Nakupovala sem spominke, ogledali sva si mnoge grafite, stavbe in razgledne točke Lizbone. Tako dolgo sva hodili in iskali primerno restavracijo, da sva na koncu pristali v McDonaldsu. Kjer nimajo niti veggie burgerja. V Lidlu sva kupili gajbico 2kg sočnih jagod za 2eur. V naključni hiši sva slišali glasbo in raziskali, kaj dogaja. Pristali sva v zanimivem pubu z živo glasbo. Odlična kombinacija za jagode in Sagres. Večer sva zaključili z izdelovanjem nakita.

8.dan, sob, Lizbona – Moj rojstni dan!
Dobro in premišljeno organiziran portugalski dan, ni kaj! Napovedano je bilo muhasto vreme in temu sva prilagodili plane. Zjutraj sva se odpravili na Belem – mestno okrožje, kjer se je rodila ideja o sladici Pastel de nata. Ob kavi sva si privoščili tortico in slaščice, nato pa se zabavali ob pogledu na Hippotour bus v vodi, močnem vetru, pogledu na romantične jadrnice in LOVE črkami, kjer lahko zaljubljenci zaklenejo svojo ljubezen nanje. S podzemno sva se podali v Lizbonski nakupovalni center Colombo, kjer sva zapravljali in poskusili dve tradicionalni jedi z ribo bacalhau (panirano in mešano z nekakšno krompirjevo hladno solato). Ob povratku sva se utrujeni zgrudili v posteljo in lenarili nekaj časa. Zvečer se je vrnila Teja, Laura pa mi je pripravila super rojstnodnevno pojedino – s sadjem in krekerji ter muckasto tortico iz paštelčkov. Noro luškano!

9.dan, ned, odhod

Že zgodaj sem se pripravila na pot, spakirala in med sedenjem na kovčku in vlečenjem zadrge razmišljala o zadnjih podrobnostih pred letom. S puncami smo pripravile velikonočni zajtrk z jajčki in šunko, ki sem jo uspešno pretovorila iz Slovenije za predrago sestrično.

Draga Portugalska, še se vidimo!

Zakaj ne smemo razumeti politike? 11 Dec 2015 8:44 AM (10 years ago)

V preteklosti sem mislila, da je politika preveč inteligentna in učena, da bi jo razumela. Zaradi x-tih členov v y-točkah n-tih zakonov, je zame predstavljala znanstveno fantastiko učenih besed, ki so jih gospodje v kravatah vzvišeno nizali za zbrano množico, ki je zagnano prikimavala ali odkimavala nerazumnim govorom. Ker na moja vprašanja o politiki nisem dobila pravih odgovorov, sem se sprijaznila, da je politika dolgočasna. Tako so me naučili doma. "Dolgočasna, brezvezna in brezciljna. Zato se ji izogibamo, zato ne smemo nikomur verjeti, nikomur zaupati, ker se nikoli nič ne bo spremenilo na bolje." Tako so nas učili. S tem smo se sprijaznili.

... in res se nič ni spremenilo na bolje. Ne zato, ker so imeli prav, temveč zato, ker se ljudje v nevednosti raje izognemo razpravam ter neznanim področjem in slepo naprej računamo kilometrske enačbe tisoč matematičnih operacij, za katere nam pogosto niti učitelji niso znali razložiti, kje bi jih v praksi uporabili. Namesto, da bi imeli v šoli poglobljen predmet o bontonu, kritiki, debatah in politiki, lahko danes z x-i in n-ji izračunam vse neznanke v svojem življenju, medtem ko v zadregi posežem po napačni žlici pri večerji z več hodi in ploskam pri himni (o himni in šolskem sistemu kdaj drugič). Vstavljanje neskončnih piflarij v otroške glave se je izplačalo, saj so veščine debatiranja, iskanja argumentov in zagovarjanja drugačnega, strup za vodilno zastarelo družbo, ki z ovčicami na palubi uspešno pluje med ledenimi gorami napredka. Torej, politikom paše, da ljudje ne razumemo politike. Amen.

Z odraščanjem se je moj pogled na politiko spremenil. Nerazumljive besede so dobile pomen, kravate svoj pralni stroj in kimanje množice luknjo neznanja. Uvidela sem vso nagnusno, umetno piflarijo pomembnežev, za katero se skrivajo povprečni Janezki in Štefke. Če bi iz govorov odstranili vso nesnago "pomembnih" besed in naštevanje točk v zakonih, bi ostalo le eno - jecljanje zdolgočasenega soseda Štefa, ki prepričuje ženo, da je v stari krčmi spil le tri kozarčke vina. Tako enostavno in povprečno, da lahko primerjam zasedanje v parlamentu s kakšno izmed šolskih ur slovenščine na dan govornih nastopov in zaključim, da ni nič kaj bolj inteligentno in vzvišeno kot govor šolarja, ki jecljavo bulji v sestavek na listu, ki ga je z mamo prepisal z internetnega foruma, medtem ko ostali glasno zehajo, tipkajo po telefonih, nekateri celo spijo. In tako se gremo mi vodenje države!

Naučila sem se, da politika nikoli ne odloča med dobrim in slabim. Pozna le dve nasprotujoči si ladji, ki bi raje potopili ena drugo, kot uravnoteženo in varno skupaj pluli na kopno. Omenjeno metaforo posvečam vsem političnim privržencem, levo ali desno (vseeno v katero smer), ki zagnano kimate svojemu kapitanu, med "transparentnostjo" in "3. členom, 10. odstavka, X-novele", saj sem prepričana, da vsi skupaj ne razumemo vsaj polovice brezciljnega mrmranja.. Ljudje zelo radi izbiramo bregove in svojo prepirljivo naravo izkoristimo v gostilniških debatah, kjer so argumenti le ponavljajoči se stavki iz medijev in ne rezultat lastnega razmišljanja. Ker nam tega ni potrebno početi - tako smo naučeni.

Ker pa sem človek, ki si rad razjasni nastale situacije in se jih loteva objektivno, je gnev do politike in medijev tako še večji. Poročanje medijev je tako levo in desno in cigu-migu (še posebej, odkar imamo socialna omrežja, prepojena s sovražnostjo), da ZA in PROTI nikoli nimata realne in objektivne plati.
Ker se bom jutri lotila teme o trenutnem referendumu, vas verjetno že vnaprej zanima in kar takoj odgovorim #ČasJeZA, da bodo babici zaradi neodobravanja med branjem mojega bloga tekle debele krokodilje solze, saj je iz medijev in knjig razbrala, da so geji razuzdani ljudje, ki goltajo spermo in ... (ne morem nadaljevati stavka v navalu smeha). In, da si takšni ljudje res ne zaslužijo otrok. Oziroma otroci njih. In bodo normalne družine iztrebljene in žensk kmalu ne bo. KOMAJ ČA,KAM, da še na to tragikomično temo kaj napišem!

Danes sem do politike zainteresirano sovražna. Želim si biti del nje, hkrati pa jo sovražim iz dna srca. Ker se trudim živeti dobro in srečno (beri o moji karmi) se nervozi na političnih stolčkih izogibam v velikem loku, a hkrati se zavedam, da moram biti del nje, da bi se kaj spremenilo. Žal mislim, da je veliko mladih, ki čutijo enako. Ali pa jih je spoznanje o podmiznih poslih tako razjezilo, da o besedi na P ne želijo slišati prav nič, razen v povezavi z drugim P***-jem. Adijo, volilni lističi mladih! Novodobne ideje današnje družbe so preveč nore za staro šaro, ki se zdolgočaseno praši po dvorani. Če nas niso ubile tisočere napiflane teorije in če smo vseeno našli pot do veščine debatiranja, argumentiranja in razmišljanja s svojo glavo, se nas bojijo - Ker imamo jajca, ker imamo svoje mnenje, svoje argumente, ker imamo možgane, ker nismo odraščali v času vikanja staršev in polikanih srajčk za v cerkev, in ker bo populacija volilcev nekoč mlajša od mamutov.

Zato ljudje ne smemo razumeti politike. Ker bi vsi razumeli napiflane govore politikov in spoznali o kakšnih neumnostih se debatira na "debatnem krožku" v parlamentu. Tako je pri nas, v naši krasni deželici. In prav je, da se ljudje vključimo vanjo.
Mimogrede, že zelo mlada sem se naučila (kot zagovornica živali), da se z iskanjem resnice in pravice dobi le kazni, inšpektorje in močne nasprotnike z ministrskimi vezami, ki bodo nenehno pljuvali na moj vrt.

... pa sem le zagovarjala psa, ki je bil načrtno ubit. Pravično? NE.

Karmino (ne)prostovoljstvo 20 Nov 2015 6:14 AM (10 years ago)

"Kárma je izraz, ki označuje ezoterični pomen vzrokov in posledic, ki sledijo vsakemu dejanju. Karma zaobjema pravzaprav vse, kar počnemo, smo počeli in bomo počeli. Gre za dejanja v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Dejanja, ki jih počnemo danes namreč določajo našo prihodnost, dejanja, ki smo jih opravili v preteklosti pa določajo našo sedanjost."

Moje življenje je zadnja leta zelo "karma-sto". Medtem, ko se trudim, da bi živela po načelu "delaj dobro in dobro se ti bo godilo," se karma trudi, da me sproti kaznuje za vse, kar ni 100% v duhu dobrega. Ali čistega. Ali delovnega. No, pravzaprav sem svoj način življenja kar poimenovala "karma", čeravno v originalu ni mišljeno tako strogo, kot si interpretiram sama. Konec koncev je vsaka tolažba dobra, ko se s slabo mislijo brcneš z mezinčkom v rob postelje. Ali pa s komolcem v vrata, medtem ko bundo leno zabrišeš mimo obešalnika. Ob tem je še bolj krasen občutek mastno preklinjati in se ob spremljavi burnih negativnih občutkov zviti v klobčič, kjer te potolažijo mrzli smrčki. Vse to je karma. Karma, ki mi ne pusti hudobije, slabih misli in lenobe. Moja posebna karmica kot način življenja. In o tem bom še velikokrat pisala.

Negativizmu vseh oblik se je dobro izogibati, zato sem si postavila kameni ščit pred sovražnostjo, obsojanjem in slabimi navadami. Dandanes se je namreč zelo težko izogniti negativni energiji, saj jo goji skoraj vsako človeško bitje, ki stopica mimo mene. Iz ljudi kar puhtijo jeza, nevoščljivost, agresija, sovraštvo, lenoba, predsodki in trudim se, da se ne bi hranila s takšnimi črnili.

Vedno sem se spraševala - živimo na krasnem planetu, obdajata nas prekrasna flora in fauna, ljudje smo inteligentna bitja, ki bi lahko naredila svet še lepši, a svoje znanje in izkušnje usmerjamo le v en cilj - kako čimprej in čimbolj uničiti vse, kar je lepo.

Ob tem odstavku mojo misel odnese v Matrico: "You people are not like other mamals, you are more like a virus!" In res je tako, ljudje smo Zemljin največji virus. Medtem, ko vsi sesalci težijo k naravnem ravnovesju, se ljudje naselimo v prostor, ga uničimo in se razširimo na nova območja.

In jaz nisem hotela biti del tega. Začela sem misliti dobro, delati dobro, pomagati drugim, nehala sem jesti meso in iskala vse možnosti, kako bi postala še bolj dobra. Živim po načelu "poberi še najmanjši papirček za seboj. In poberi ga še za drugimi". Na začetku sem se veliko spraševala "kaj pomeni biti dober človek?", zdaj pa se vedno bolj sprašujem "kje je meja med dobrim in izkoriščenim človekom?" Pobiranje papirčkov se je namreč v zadnjih letih prevesilo v profesionalno smetarstvo. In na tej točki se je bilo potrebno sprijazniti - predobrih ljudi ni veliko in razlog za to so razočaranja ter ignoranca ljudi, ki si ne želijo živeti dobro. Razlog za pomanjkanje predobrih ljudi je otopelost. Dnevna rutina. Pravila. Zakon. Preobremenjenost z okolico.

"Dober človek" pomeni "delati dobro", zato sem v skladu s svojo karmo pred 5 leti postala prostovoljka. Prostovoljka za živali. Sprva sem občasno pomagala v društvu za zaščito živali. Potem sem občasno pomagala v drugih društvih in v zavetišču, ter nakupovala dobrodelne izdelke za pomoč živalim. Potem sem pripravila svojo linijo izdelkov in jih sama prodajala na dobrodelnih stojnicah. Vsak vikend, soboto in nedeljo, dva meseca. Bila sem zgrožena nad ignoranco in nesramnostjo ljudi, zato sem dobila še dodatni zagon. V ekipi smo se znašle super punce, s katerimi smo organizirale dobrodelne akcije in licitacije. Vsak vikend smo hodile po terenu in reševale živali. Zbirale smo hrano in papir, vse tovorile v moj avto ter z donacijami obiskovale različna zavetišča. Delo se je stopnjevalo, vsak dan - tudi po dvakrat - smo delale v zavetišču in društvu za zaščito živali. Vse - od fotografiranja, objavljanja, zbiranja hrane, do pobiranja pasjega dreka in iskanja živali po terenu. Potem sem začela donirati še ljudem v stiski, k sebi pa začela jemati brezdomne živali in jim iskati nov dom. K vsem delu so se pridružili še številni klici po pomoči lastniškim živalim. Nato po pomoči mimoidočim brezdomnim živalim. Nato še prostoživečim živalim. In kmalu smo se zavedle, da delamo že več mesecev, vsak dan, tudi po 12 ur. Da že dolgo nisem bila doma, da se že dolgo nisem posvetila svojim stvarem, svojim živalim in svojim najbližjim. Klici in zahteve pa so se kar stopnjevali in kmalu smo prišle do točke, da tudi plačani niso več želeli delati plačanih del, saj je zastonj delovna sila boljša izbira. Hvaležnost se je spremenila v obveznost, jaz pa sem se nekega večera lani v debelih solzah zgrudila po tleh in se ob strogem predavanju mojega dragega soočala z resnično sliko svojega "dobrega dela".

Čeprav je spoznanje bolelo in je trajalo vsaj kakšna 3 predavanja in tisoč robčkov, sem spoznala, o čem govori moj kruti učitelj. V želji, da bi bila najboljši človek na svetu, sem pozabila nase.

Zato sem se morala ustaviti in sprijazniti, da lahko iščem dobroto v manjših stvareh, da sama ne morem spremeniti sveta in da si lahko vsaj nekajkrat na mesec dovolim biti sebična - sedeti pred televizorjem, s skodelico čaja v roku in s kosmatuni v naročju. Včasih čutim, da nekateri to sprejemajo kot moj umik, čeprav še vedno delam kot nora. Čutim, da se nekateri čudijo, ko delam kaj za denar. In tudi sama sem se težko sprijaznila, da se od prostovoljstva ne da živeti. Trdno sem se odločila, da bom dober človek za ne-dobre ljudi tako, da ne bom podpirala njihove lenobe in reševala njihovih napak. Da mora vsak človek odgovarjati za svoja dejanja in delati za svoje plačilo.

Jasno, še vedno sem prostovoljka. A Moj me vsake toliko prizemlji nazaj, da si ne pozabim vzeti časa zame. In za naju.

Si tudi ti želiš biti dober človek? Vsak dan naredi nekaj dobrega in dobro se ti bo vrnilo. Kaj več o tem pa naslednjič.

P.s.: Če želiš izvedeti, kako hudo in naporno je biti prostovoljec za reševanje živali (kakršnega pričakuje današnja družba) in kam me je prostovoljstvo lani zavedlo, vabljen/a k branju zapisa "Nehvaležne nedelje ali naj živali počakajo do uradnih ur" na: http://www.popasje.com/#/blogic/

Pajčevinasti Blogger 18 Nov 2015 3:37 AM (10 years ago)

Začasa mojih srednješolskih let je bil blogger špica! Morda ne tako popularen kot današnji Facebook, a takrat smo blogali prav vsi - tisti, ki smo večinoma znali postaviti vejice in tudi tisti, ki so raje objavljali kratke misli, da se pri vejicah ne bi motili. Pa kaj, to nas takrat ni brigalo. Važno je bilo, da smo dobili virtualni zvezek, kjer smo lahko čečkali vse o svojem življenju, vizijah in takratnem pogledu na svet. In čeravno je v nekaj letih ta "modna muha" zamrla in je bilo mnogo "muh enodnevnic", ki se jim je zataknilo pri prvi objavi, bi se zelo razveselila, da se iz knjige obrazov vrnemo nazaj v čas virtualnih dnevnikov. Zakaj?

Čeprav smo bili mladi in neumni, nas je pisanje bloga spodbujalo k 3 zlatim veščinam:

- PISANJE. Mladi smo pisali! In ne le stavek ali dva, mnogokrat smo pisali dolge spise, noro popularne na spletu in tako zelo osovražene v šoli. Tako zelo osovražene, da zadnje čase poslušam številne zgodbe, kako otroci v osnovni šoli ne pišejo več. Da ne vedo, kaj so domišljijski spisi in kako bi se jih lotili.

- BRANJE. Mladi smo brali! Čeprav so sošolci domače branje največkrat prebrali v obliki obnov, smo dnevno sledili številnim blogom svojih vrstnikov in prebirali dolga besedila o tem in onem.

- DEBATA. Debatirali smo! Čudežno za današnje čase - stali smo za svojim besedilom, za svojim dnevnikom, argumentirali svoje misli in se učili svoja stališča zastopati s tehtnimi argumenti.

Danes pa ... Nihče več ne bere, nihče več ne piše, nihče ne debatira. Novodobna debata se odvija kot brezciljno zaletavanje dveh debilov, vsak v svoj ekran. Vsi so lahko nevljudni in nesramni, vsi iščejo razloge, kako bi začeli prepir in brez argumentov pljuvali eden po drugemu. Ljudje postajamo sovražni. Mulci pa vse bolj podivjani in predrzni. Jaz pa nervozna, saj se nihče več ne zna izražati.

Zato ljubim idejo bloganja. Ljubila sem jo vsa ta leta, vendar si nikoli nisem vzela časa zase. Pisanje je hrana za mojo dušo in moja duša je bila kar nekaj let lačna. Sestradana. Tako zelo sestradana, da sem opustila tudi idejo o lastni knjigi in se nato nekaj noči cmerila, "le kje sem izgubila svojo dušo?" Ko črtaš pomembne točke svojega "To do lista" se zaveš, da si nekje izgubil košček sebe.

In hvala, našla sem se. Spet.

Preživela konec sveta. O tem govorim. 17 Nov 2015 6:54 AM (10 years ago)

Decembra 2012 je imel moj blog "konec sveta", skupaj z napovedanim 21.12.2012, ki se ni zgodil. Eden izmed stotih "koncev sveta", ki so bili napovedani vsakih nekaj let. Jaz pa sem jih preživela 36.

Tako mi je zagotovila Wikipedia, medtem ko se iz otroštva spomnim kakšnih 5 sumljivih datumov, ko smo se v avtomobilu vozili malo počasneje, jedli bolj previdno in zvečer na nebu iskali morebitne vsiljivce. In nič se nam ni zgodilo. Naslednji napovedan konec je okroglega 2020 in čeravno trenutna kriza in kaos kažeta drugače, bom verjetno živela še vsaj do 28. leta. Se je pa Dixonova že zmotila v letu 1962, tako da datumov ne jemljem resno in bom morda vendarle nekoč zgubana ter siva. Se pa ne izogibam le datumom, tudi svetovnim napovedim o dogajanju, ker menim, da smo ljudje preveč vsiljivi s svojo radovednostjo. O tem govorim. Zakaj bi morali vse vedeti?

In zakaj bi si sploh želel izvedeti datum svoje smrti? Da bi izkoristili vse dni svojega življenja. In prišli smo do točke, ki jo bom v zapisih še tisočkrat ponovila - Kaj zaboga ljudje čakamo? Česa se tako bojimo? Zakaj bi začeli resnično živeti šele takrat, ko bomo umrli?
In živeti vsak dan kot da je zadnji, bi bil dober izgovor, da bi končno zakopali jame, potegnili nože iz hrbta, laži vzeli kratke noge in na koncu - storili vse danes in ne čakali na jutri. O tem govorim. Obdaja nas toliko pregovorov, pozitivnih misli, pa še vedno izgubljeno tavamo po negativnem svetu in iščemo slabe stvari. Na primer - datum svoje smrti.

O tem govorim. Datum smrti si želimo izvedeti zato, da bi lahko zadnje dni resnično živeli. Kot izgovor, da si končno zaslužimo noro uživati.
In na koncu vas vprašam - mar ne živimo v debilnem sistemu, z debilnimi ljudmi in z debilnim prepričanjem, da ne smemo povedati svojih misli, da ne smemo biti to, kar smo in da ... kaj? Jasno je. Vse to LAHKO, ampak smo tako sebični do sebe, da si ne privoščimo uživati v krasnem svetu, ki nas obdaja in krasni energiji, ki nas hrani.

... Kjer ni debilno nič drugega, kot smo debilni sami sebi. Dobrodošli zopet na blogu malce bolj gobčne in malce starejše Donche.

Ob koncu sveta 17 Dec 2012 12:41 PM (13 years ago)

Predali smo se in prenehali šteti vse konce sveta. Vsaka napoved je le zabaven dogodek in odličen izgovor, da si upamo živeti še "zadnje" dni. Pa naj se še tako smejimo izmišljotinam in zavijamo z očmi - Zakaj se tako urno izogibamo naukom, ki jih napovedi prinašajo? So katastrofe res edini rdeči alarm, ki nas reši uročene otopelosti? Če ne zdaj ... kdaj pa bo pravi čas za življenje?

Če bi 21.12.2012 umrla, bi umrla srečna. Srečna in ponosna, da živim svoje sanje, da zaupam vase, sledim vrednotam in začrtanim ciljem. Da si upam stopiti iz množice in zastopati svoje ideje. Da se borim proti čredam ponorelih ovac in ne obupam. Da imam okoli sebe ljudi, ki spoštujejo moje delo in mi ponudijo ramo, ko se zlomim. Da lahko delim iskreno ljubezen in solze. Da si upam čutiti - srečo in bolečino. Da v vejevju družinskega drevesa cveto češnjevi cvetovi. Da sem to, kar sem in kar si želim postati. Ter, da imam tebe - ki me nasmejiš v še tako hudi nevihti.

Srečna sem.

Življenje je smešno 13 Nov 2012 3:43 PM (13 years ago)

Življenje je smešno.
Smešno predvsem na obupen način, ko te takole dnevno preizkuša in sili k nenehnemu gibanju. Iz najbolj skritih kotičkov izvleče stare strahove in zbuja živalske nagone. Želja po preživetju je tista, ki nas sili naprej, čeprav smo že zdavnaj obupali in si polomili ude. Če si jih nismo sami, so za to poskrbeli drugi. "C'est la vie", mi pravijo in se kislo nasmihajo.

Sprijaznjenost, brezčutnost, ignoranca, egoizem - gnus.

Hladne lutke, ki same sebi verjamejo, da vsak dan živijo, kot da bi bil njihov zadnji.
Hladne lutke, ki uživajo v vsakem trenutku, ki sledijo svojim sanjam, prisluhnejo svojem srcu in so to, kar v resnici so.
Laži!
Same maske brezčutnih robotov z otopelimi dušami. Pa se trdi pridevniki še ne končajo. Lažnjive! Tako zelo zmanipulirane, da verjamejo svojim lažem. Vse kar imajo, so umetna sreča, umetni nasmehi, umetni odnosi in delo, ki jih pogublja.

Če bi vam povedala da boste živeli le še en teden, bi se odzvali drugače? Bi bili iskreni in dobri do drugih? Bi uživali zadnje trenutke? Bi upoštevali dane omejitve? Bi ljubili ali sovražili?

Svobodni smo le, če si upamo. Živimo v zaporih in upravljamo suženjska dela. Kazalci pa odzvanjajo v naših glavah in nas silijo k hitenju. Ovčjereja.

Kdaj si se nazadnje ustavil in globoko zajel zrak??

Nemočna 28 Oct 2012 1:44 AM (13 years ago)

Sovražim takšne hladne večere. Utrujena legam v posteljo in se počutim blazno nemočno. Obupana bi zakričala v blazino, raztrgala rjuhe in svojo jezo znesla nad solno lučjo ob postelji. Takšnih čustev se mnogi bojijo, iskrenega obupa, občutka nemoči in nekontrolirane jeze. Ujeta v pajkovo mrežo se v želji po svobodi otepam sluzavih nitk in iščem bilko odrešenja. Očrnjena od vsega slabega, ki ga okolje vpija vame.

Čutim krivdo, ko sem srečna in okoli mene jočejo. Čutim krivdo, ker imam le dvoje oči in ušes. Čutim krivdo, ker sem le človek. Človek, ki sam ne more spremeniti sveta. Nepravilni utripi vesolja me stiskajo k tlom in silijo v gibanje. Pomagati moram, se neusmiljeno boriti in hkrati prestrašeno, kot majhen otrok, točim solze.

Težko je gledati celotno sliko, še težje ignorirati. Sprašujem se, le kako se ji lahko drugi z ignorantsko lahkoto izmuznejo.

Kamni.

Hladni kamni.

Watafak 2. - Vurs prijave 21 Oct 2012 3:53 AM (13 years ago)

Nemi, gluhi in slepi v VURSU.

1-letni kuža celo svoje življenje zaprt v baraki, brez izolacije za zimske temperature in brez ležišča. V notranjosti so le gajbice, nekaj orodja in veliko pasjih iztrebkov. Lastnik je v preteklosti že mučil živali, pes se ga tako boji, da urinira od strahu in se trese.

VURS: ni bilo odziva, posredovalo je DZZŽ Posavje. Asterix je danes najsrečnejši pes na svetu.

Stranice: 10-letni kuža z veliko krvavo rano na čelu. Na verigi, z malo pasjo utico brez sence in toplotne izolacije, zvozlana dlaka kaže na zanemarjenost.

VURS: Z velikim pompom Društva AA in medijskim pritiskom se je VURS odzval: "Pes ni bil v življenjski nevarnosti, zato ni bila potrebna nujna veterinarska pomoč, vendar pa je bilo v skladu z Zakonom o zaščiti živali lastniku zapisniško odrejeno, da mora v tednu dni, poskrbeti za veterinarsko pomoč in psa ustrezno oskrbeti."

Krško: 9-letni kuža je zanemarjen, večkrat pretepen in poškodovan s strani lastnice. Je umazan, bolhast, garjast, ima preležanine, stare rane. Živi v majhni neizolirani uti, na debeli verigi. Nazadnje je bil izpuščen pred tremi leti.

VURS: Po oceni inšpekcije "ima pes zagotovljeno gibanje na 3m verige, ima uto, redno dobiva hrano in vodo, kar zadošča minimalnim pogojem za življenje." Zaradi ignorance in opozoril sta posredovali DZZŽ Posavje in Društvo AA, ter pretepenemu prijetnemu starčku poiskali nov dom na velikem ograjenem dvorišču.

Velik kuža ima takole zabarikadiran svoj življenjski prostor. Res, bajno življenje.

VURS: "Na vašo prijavo je opravljen veterinarsko inšpekcijski pregled na samem kraju. Tam je pes, 3 leta star, mešanec, veliki, ni zaznati nikakršnih znakov mučenja ali slabega ravnanja. Ima redno oskrbo z vodo, hrano ter ustrezne pogoje bivanja. Na fotografiji je videti bokd res neugledno, vendar to sploh ni to, ampak predprostor hišice. Kljub takšnemu izgledu, so materiali ustrezni, tudi na hišici, da zagotavljajo zaščito psu pred vsemi vremenskimi vplivi. Zagotovljeno mu je ustrezno gibanje, celo preveč, ker včasih pobegne na ulice v okolico. Pri držanju, reji psa niso kršeni veterinarski predpisi."

HVALA, KER PSOM OMOGOČATE PRIMERNE MINIMALNE POGOJE ZA ŽIVLJENJE. IN HVALA VURSU, ZA PRIMERNOST POSTAVLJENIH POGOJEV.
Kill me now.

Watafak 1. - Študentski boni 10 Oct 2012 1:56 PM (13 years ago)

Novi režimi študentskih bonov so prinesli strožji nadzor nad porabniki, kar pomeni, da jedo subvencionirano hrano le študenti in ne celotna družina, kot se je prakticiralo včasih - bravo! Uporaba elektronskih bonov je enostavna, topel obrok lahko jemo dvakrat na dan, med 8. in 20. uro, med posameznima obrokoma pa morajo preteči 4 ure. Ura sicer med drugim ne ustreza študentom arhitekture, ki smo v večini nočne ptice. Medtem ko se delo zavleče do ranega jutra, dopoldan prespimo in z boni ujamemo le en študentski obrok. Smola za nas.

Poleg boljšega nadzora nad uporabo bonov, so na dan na drugi strani prikapljali tudi mnogi "watafaki", ki so po mojem le zdolgočaseno ustrahovanje "ta-višjih" in zapikovanje v nesmisle.

"Osebni dokument, prosim." Watafak!?
Rada bi razumela, zakaj so predpisi za preverjanje osebnega dokumenta tako strogi. Glede na to, da se elektronskih bonov (zaenkrat) ne da pretentati, bi moralo biti vseeno kdo bo jedel obrok. Stvar je namreč zelo preprosta - t.i. zloraba bona za neštudenta bi namreč pomenila le, da bo lastnik bonov naslednje 4 ure lačen. Država pa v nobenem primeru ne bo oškodovana, saj se številčnost bonov na študenta ne spremeni, prav tako subvencija ostaja ista.

Zaradi nepregledanega dokumenta se je sankcija izvedla v meni ljubi restavraciji, v bližini domačega kraja. Zavedajmo se - v vasici se je prehranjevalo 100 študentov, od tega jih je 20 vsak dan izkoristilo študentsko kosilo pri istem ponudniku, kjer strežejo le 4 osebe. Prihajali bi jesti na bon v ponedeljek, torek, sredo, četrtek, pa bi nas v petek še vedno ista kelnarica vprašala za osebni dokument. Se vam ne bi zdelo smešno? Za redno stranko morda žaljivo? Nevljudno? Neumno?

"Veljajo samo dodatki iz jedilnika." Watafak!?

Da bi razumeli naslednji nesmisel, ki se mu vedno znova nasmejem, vam postavim vprašanje.

Imejmo v mislih picerijo, ki na študentski bon ponuja navadno pico + 1 zelenjavni dodatek. V čem je razlika med navadno študentsko pico z nacho sirom ter navadno študentsko pico in nacho sirom v skledici posebaj?

V prvem primeru bi inšpektor zagrozil z odvzemom študentskih bonov restavraciji. Po besedah kelnarja naj bi že dobili opomin zaradi strežbe hrane, ki ni na študentskem meniju. K temu prištevajo tudi ne-zelenjavne dodatke, ker niso v skladu z zakoni. Kot velika ljubiteljica nacho sira, ga tako vedno plačujem in jem posebaj. V čem je finta? Ne vem.

Imate podobne izkušnje s takšnimi bedarijami? Vabljeni h komentiranju.

Watafak!? 9 Oct 2012 1:54 AM (13 years ago)

V takšnih časih se bo rubrika "What the fuck!?" ali krajše "WTF" zelo prilegla.
Se vam ne zdi?

Kmalu na Gobčni Donchi.

Kako sem vzljubila Jadranko? 28 Sep 2012 1:12 PM (13 years ago)

Le bežno se spomnim njene "Ko bi vedel", pa orientalskega nastopa na Emi, po vzoru zmagovalne Sertab. Čeprav so spomini na njene takratne komade zbledeli, sem si zapomnila, kako je daljnega leta 2006 v Paploni gola tekla za pravice živali.

Že takrat, kot 14-letna smrklja sem vedela - ta ženska mora 'met "jajca"!

Sicer na blogu nisem nameravala pisati o tem, pa vendar - naj pristavim majhen piskrček k cmeravi objavi izpred nekaj dni.

V mojih očeh je zrastla, cmerava Jadranka, ko je se v oddajah slovenskega X Faktorja čustveno razgalila. Ni ji bilo mar. In tudi meni ne - ko sem "zdolgočaseno" nedeljo preimenovala v "cmeravo" in se tudi sama prepuščala čustvom pred tv-ekranom. Brigalo me je, saj rada jokam. A tokrat je tudi pred kamerami sedelo iskreno bitje, ki je ob dobrih glasovih in žalostnih zgodbah točilo solze. Kako človeško. Kako iskreno. Kako pristno.

In sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, ki so se posmehovali njenim solzam. Jaz pa sem se cmerila zraven. Kako klišejsko.

Ljudje so z oddajo, poleg starega kamnitega srca, izoblikovali še prvovrstni okus za estetiko. Se opravičujem - prepričana sem, da so bili ti ljudje (ljudje=human=nesmisel) že rojeni modni guruji. In hvala bogu, da so vseh osem let osnovne šole robotsko ponavljali "cenim drugačnost" in svoje visoke IQ-je pilili z biblijami političnih prepričanj in družbenih pričakovanj. Brez njih bi bili namreč izgubljeni. Brez njih ne bi vedeli, da je Jadranka v odštekanih opravah, živih barv. Brez njih se ne bi spraševali, kakšna bo naslednjo nedeljo.

In spet sem brala ta prekleti Facebook in te preklete skrite obraze, kako so se tokrat posmehovali sami sebi. Kako so se ujeli v pasti Jadrankinega oblačenja. Kako so se zgražali in se hkrati kazali kot totalne budale, ki same sebi pljuvajo v obraz.

No ja ... Kako Klišejsko!

Jadranka pa mi je zopet dokazala, da ima jajca. Thumbs up!

601 27 Sep 2012 11:44 AM (13 years ago)

Moja šestoprva.

Brez pomena. Samo da Gobčni Donchi povem, kako ponosna sem - še vedno vztrajam in se vračam nekam, kjer lahko brez ovir pljuvam, spodbujam, sanjarim in blebetam.

Ko imam v grlu cmok in bi se najraje zjokala od vse krivice, od neumnosti, od zlega sveta. Pa, ko bi zavreščala od veselja in v nedogled delala prevale. Nuja, da si še v besedi priznam in občutek, da me nekdo bere.

Modna drznost 23 Sep 2012 2:31 PM (13 years ago)

"Moda ne živi le v oblačilih. Skriva se na nebu in ulicah. Nastaja v mislih, v načinu življenja in dogajanju okoli nas."

Že modna diva Coco Chanel je na prehodu iz 19. v 20. stoletje vedela, da modo označuje neskončna beseda z veliko globine, s skritimi zgodbami in tihimi željami. Nekako tako, kot ne moremo natančno ubesediti ljubezni, pa arhitekture ali oblike. Zato, ker je nekaj več. Nekaj višjega, kar absorbira avtorjeva čustva in si želi obkrožiti svet.

Zaradi vseh skritih občutij, ki so vdihnjena v končni izdelek, je ocenjevanje o lepem in grdem brez smisla. Subjektivnost onemogoča določitev meje med primernim in neprimernim, so le "moje" in "ne-moje".

A vendar so postavljeni okvirji zona udobja, kjer so nas naučili mirovati na ukaz in se celo posmehovati pogumu. Pa ne le pogumu, tudi drznosti, unikatnosti, iznajdljivosti in vsem besedam s pozitivnim predznakom, ki ločijo peno od valov.

______________________________________________________________________________

Nekoč sem nosila roza kravate in okrancljane barete, pa je učitelj prvi šolski dan verjel, da bodo z mano še problemi.
Nekoč sem nosila mini krilca, puhaste gamaše in torbico, pa so dekleta govorila, da sem kurba.
Nekoč sem nosila popolnoma razcefrane kavbojke in umetni uhan pod ustnico, pa so za mojimi hrbti govorili, da pijem.
Nekoč sem se vozila na rolki, s širokimi hlačami pod ritjo in majico z okostnjakom, pa so stare gospe verjele, da sem razgrajač.

Potem se je izkazalo, da kurba-problematičarka-pijanka-razgrajač raste le v njihovih očeh, ker niso pripravljeni izstopiti iz neumnih okvirjev. Bila sem predsednica razreda, z odličnimi ocenami, aktivna na vseh področjih, dobila sem krasnega fanta, borila sem se za pravice živali ...

A oni so videli oblačila iz mojih otroških obdobij in me postavili v najhujše mladostniške predale? Kar naenkrat so pozabili, da stari gospe pomagam nositi vrečko iz trgovine? Da popoldan skuham kosilo za mamico?
_______________________________________________________________________________
Svoj stil moraš nositi z ljubeznijo, z velikim žarom v očeh. Najsi govorimo le o starem paru all stark in dedkovem raztrganem puloverju ali o skrbno šivani svileni rutici, ki se ujema s pregrešno dragim parom čevljem. Stremeti k unikatnosti ne bi nikoli smelo pomeniti prekletstvo.

Pogum, dragi moji, pogum je ta, ki ga potrebujemo. Pa prizemljenost in dojemanje "ne-mojega" kot dobro in ne slabo.

No ja, tudi v modi se skriva resnica o ovčicah.

Jočem, ker si upam jokati. 13 Sep 2012 2:38 AM (13 years ago)

Ko se izjočeš na moji rami vem, da si človek.
In vem, da sem človek, ker jočem s teboj.

Vir: http://glee.wikia.com/wiki/File:Girls_cry.jpg

Žalostno se mi zdi, kako smo ljudje zrastli in se spremenili v kamenje. V trde materiale, ki se znajo samo norčevati, ki vzmerjajo in pametujejo. In kaj je najhujše - ne jočejo. Niti nočejo čutiti - ne svoje in ne bolečine drugih.

Jok te bojda naredi ranljivega, majhnega, nemočnega. Tako vsaj govorijo strahopetci. Zame je jok iskren izliv čustev, ki izvira v pogumu. Ravno zaradi tega se večina ljudi ob žalostnih zgodbah obrača stran. Ker nočejo čutiti žalosti, ker si nočejo priznati, kako hudo je lahko. Ker so raje ignorantski in boječi.

Pred koliko ljudmi v svojem življenju sploh razgalimo svojo dušo? Če nas ne bi obdajalo na tisoče praznih duš, bi namesto posmeha sprožili sočutje, odobravanje in počlovečenje. A vendar preveč pričakujem, ljudje smo izgubili pravico do svojega poimenovanja. Nismo več "human", daleč od humanega, človeškega ter drugih praznih besed.

Sem Dona in jočem. Povsod.
Jočem, ker imam slab dan. Jočem, ker se tako počutim. Jočem, ko vidim jokati. Jočem od sreče. Jočem od žalosti. Jočem od jeze. Jočem zaradi srečnega konca. Jočem ob filmu z resnično zgodbo. Jočem, ko rešim psa. Jočem ker sočustvujem. Jočem, ker čutim bolečino. Jočem, ker čutim besede. Jočem, ko poslušam dobro glasbo. Jočem, ker sem iskrena.
Jočem, ker si upam jokati.

Jočem celo ob pisanju današnje objave, ker je tako iskrena in si želim, da bi jo začutil vsak bralec. Da bi si priznal - dobro je jokati. Osvežujoče.

Za tiste, ki zavijajo z očmi, pa en aplavz, daleč ste prišle, duše primitivne!

Mrtve duše 5 Sep 2012 2:35 AM (13 years ago)

Pri rešenem psu se iz njegove preteklosti veliko naučim.
O surovosti človeštva.
O krivicah.
O ignoranci.
O nasilju.
O ozkoglednosti.
O egoizmu.

Predvsem o NEGATIVNIH PREDZNAKIH, ki so nas pripeljali v brezizhodne krize, v množične poboje, k obračanju hrbtov prijateljem in sovraštvu v družinah. Kako lahko sovražiš lastno mater? Kako lahko ubiješ očeta? Izdaš brata? Posiliš hčerko? Zabodeš prijatelja? Odrežeš nogo lastnemu psu?

IZGUBILI SMO PRAVICO, DA SE OKLIČEMO ZA HUMANE.
ČLOVEŠTVO NI VEČ VRH ŽIVIH BITIJ.
NAŠE DUŠE SO MRTVE.

Cilji 24 Aug 2012 12:30 PM (13 years ago)

Ko veš kar hočeš in kam greš, je življenje enostavnejše.

Kakšen pa je tvoj življenjski moto? 18 Aug 2012 4:53 PM (13 years ago)

Hvaležna sem za vsak življenjski moto in pametno misel, ki me dnevno obide. Kot nekakšnen majhen motivator mi poveča apetit po lastnih ciljih, hkrati pa me napolni z energijo ter mi da vedeti, kar ljudje pogosto pozabijo izustiti - na svoji poti nisem sama.

Vedno sem imela najraje takšne, ki me aktivirajo in spodbudijo. Takšne, ki me bodrijo in prepričujejo, da sem takšna kot sem, da moram ceniti drugačnost, spoštovati druge, da moram spreminjati svet. Morda bi jih lahko označila kot osebnostne zapovedi, hujše od vseh božjih grehov, ki jih lahko napravim. Takšne, s katerimi oškodujem svojo dušo in sem sama sebi nezvesta.

Večina motov je/bo slej kot prej končala kot tattoo na moji koži. Da jim zagotovim, da nikoli ne bodo pozabljeni. Da si dokažem, kako pomembni so v mojem življenju. Da so mi omogočili vpogled v nov svet, v lepši svet in čistejša dejanja.

Zelo žalostno je, kako jih veliko ljudi bere. Tako neosebno, površno. Kot bi brali navodila za Krkine tablete ali monotono poročilo. Takšno, ki gre mimo tvojega srca in ga pozabiš ob zadnjem ločilu. Prazne besede, surovi stavki, zdolgočasene črke. A hkrati jih mnogokrat ponavljajo in vzamejo za svoje, čeravno se ne skladajo z njihovim vedenjem. Še sedaj ne vem. In nikoli nisem popolnoma razumela, so ljudje tako neumni ali se le norčujejo iz sebe? Kaj hudiča je narobe z njimi, da svojo osebnost skrivajo za lažnimi maskami? Včasih tako zelo uspešno, da si začnejo verjeti tudi sami.

"Uživaj življenje", "Bodi to, kar si", "Življenje je le eno", "Spoštuj drugačnost", skoraj vsi so že kdaj uporabili slednje misli kot svoje življenjske mote. Pa žal nihče od njih morda še nikoli ni pomislil nanje, ko bi moral. Vsaj polovica tistih, ki je slepo ponavljala "Spoštuj drugačnost", se je smejala Jadranki Juras v slovenskem šovu X faktor. Vsaj četrtina je takšnih, ki so rekli "Uživaj vsak dan, kot da je tvoj zadnji", pa so raje celo leto zdolgočaseno proti svoji volji presedeli v sobi za računalnikom ali šolskimi knjigami. Več kot polovica jih je rekla "Bodi to, kar si", pa se je nato raje ovila v vse mogoče tančice, da bi jih ljudje vzljubili.

Tako zlagan svet in takšni dobri ljudje, ki mu podležejo. Dragi moji, pustite svojim dušam prosto pot. Bodite to kar ste, ne počepnite pred zlaganimi ideali, družbenimi načeli, sistemu, politiki, stereotipi ...

Follow your heart 13 Aug 2012 1:42 PM (13 years ago)

Vse preveč pozabljajo nase. Izgubljajo se v tujih željah, v tujih ciljih, v tujih pravljicah. Držijo se narisanih meja in si ne upajo.

Potrebno si je upati.
Potrebno je prestopiti meje.
Cilj se namreč vedno skriva tam, kjer nam ljudje ne dovolijo vstopiti.

Izpovedi gobčne Donche ... View RSS